Menu

Predstavitev slikarke

Urša Žajdela Hrovat | Kurenti

Slikarka URŠA ŽAJDELA HROVAT ne sodi med impresioniste, vendar je v njenih delih najti marsikaj, kar spada v dediščino impresionizma in njegovih predhodnikov. Impresionističnemu izrazu se je slikarka najbolj približala v razstavljeni sliki Ptujski kurenti, pri katerih telesnost figur malodane izginja v megleni barvni atmosferi. Pri arhitekturni motiviki Urše Žajdela Hrovat, podobno kot to opažamo npr. pri enem pomembnih impresionističnih predhodnikov, beneškem slikarju 18. stol., F. Guardiju, še vedno ohranja bolj ali manj trdno predmetno zasnovo slike, je ne razkroji, le omili njeno trdnost v svetlobi in barvi. Slikarski pogledi na arhitekturo Ljubljane, na Tromostovje iz Čopove ulice, na Ciril-Metodov trg z Robbovim vodnjakom in stolnico v ozadju, na Plečnikovo tržnico ob Ljubljanici, dalje na Šutno v Kamniku, na domžalsko glasbeno šolo ali na Tartinijev trg v Piranu kažejo, da so gmote upodobljenih arhitektur  še vedno povsem spoznavne in trdno vključene v sestav slike. Barvne ploskve, ki sestavljajo podobo arhitektur, niso gladke, zdi se, kot bi plapolale v močnih nanosih barve, kot bi se svetloba in vlaga v zraku zgostili na upodobljenih stenah stavb.

Barvni značaj naslikanih arhitektur Urše Žajdela Hrovat ne ustreza vedno dejanskemu stanju, odvisen je od smeri slikarkinega pogleda na predmet, čigar kolorit se pod vplivom svetlobe in atmosfere neprestano spreminja. Nemalokrat slikarka barve objektov prilagaja tudi določenim zahtevam gradnje kompozicije.

Svobodno izbiro barv Urša Žajdela Hrovat največkrat uporablja pri oblikovanju tihožitij, ko njihove barve sledijo slikarkinemu razpoloženju ali njeni želji po večjem in polnejšem barvnem učinku, ki včasih v svoji moči razgradi ali stopi tudi vazo.

Velike slikarske kompozicije z rastočimi rožami, ki v glavnem ohranjajo naravne barvne lastnosti, bi lahko poimenovali tudi »pokrajine s cvetjem«, ker so še polne življenja, niso odtrgane in položene v posode in tudi niso predmet spominov, kot na primer upodobljena narodna noša na razstavi oziroma prispodobe negibnosti ali minljivosti, kakršna so prava tihožitja, imenovana tudi mrtva narava, le natura morta, la nature morte pri Italijanih oziroma Francozih. Dela Urše Žajdela Hrovat bi po bogastvu svetlobe in barv, ki jih vnaša v slike, lahko vstavili v okvir slikovnega, iluzionistično obarvanega realizma z vidnim naslonom na pridobitve impresionističnega slikarstva.

dr. Cene Avguštin

Kolofon